Nedeljsko jutro gre naokrog
Zazeval sem v nedeljo zjutraj,
z glavo težko kot en cent, a bolela ni.
In ko pir sem spil za zajtrk, ni bilo slabo,
pa sem še en'ga za slovo.
Potem sem šel v omaro po svoj gvant,
po najčistejšo svinjsko majo.
Potem umil sem se in počesal,
pa se po stopnicah odkotrljal v beli dan.
Nakadil sem se večer poprej
s cigaretami in songi, ki sem jih izbral.
Pa pricinil sem si prvo in gledal mulca,
ki piksno sem in tja je igrivo brcal.
Potem sem šel čez cesto
in vame buhnil vonj piščanca je ocvrtega.
In vrnilo me je tja, v spomin, ki sem ga izgubil
nekje nazaj.
Na pločniku v nedeljskem jutru,
želim si, Bog, da bi bil zadet,
saj je nekaj v nedelji,
da si sam kot bi bil zaklet.
In nič ni takšno poleg smrti,
tako osamljeno kot zvok
spečih mirnih mestnih ulic,
ko nedeljsko jutro gre naokrog.
V parku sem videl atka,
poleg punčko na gugalnici, ki jo je vihtel.
In ob nedeljski šoli sem postal
poslušal pesem zbora sem, ki jo je pel.
Pa sem šel nazaj po ul'ci,
nekje daleč stran je osamljen zvon donel,
in odmeval je čez kanjon
kot bledeče sanje včerajšnjega dne.